Omemba: Barbara Riman

»Pogosto z družino tam tudi nakupujemo. Zdaj se pri slovenščini učimo imena barv, najbolj pa so mi všeč števila.«

»Da je ne bom pozabil, ker smo se preselili iz Ilirske Bistrice.«

»To ni klasičen pouk, ampak je učenje skozi igro, izštevanke, skozi števila, tisto, kar je blizu otrokom, in se skozi to nekako vključimo in jim skušam približati slovenski jezik.«

»Kar je pomembneje, pa je možnost, da pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem zdaj sami naredijo svoje učbenike.«

»V prihodnje bo v dogovoru s slovenskimi institucijami treba ugotoviti, ali se lahko na podlagi učnega načrta za slovenski jezik šolarjem, ki želijo študij nadaljevati v Sloveniji, omogoči priznanje slovenskega jezika na višji ravni.«

»Učenje slovenskega jezika se je na Hrvaškem izvajalo tudi brez uradno prenovljenega učnega načrta, a je zdaj vse bolj zakonsko urejeno. Mogoče to ni velik korak, je pa dodana vrednost pri priznavanju slovenskega jezika kot manjšinskega jezika na Hrvaškem.«

»Ni enako biti Slovenec v Italiji ali na Madžarskem, kjer je popolnoma drugačen jezik.«

»Slovenska manjšina je od leta 1991, ko je dobila status manjšine na Hrvaškem, skrbela predvsem za ohranjanje jezika in kulture, politika pa ni bila prisotna. Danes, če gledamo sodobne raziskave, lahko trdimo, da so pripadniki slovenske skupnosti na Hrvaškem še vedno izjemno apolitični.«

»Dejstvo je, da se o teh volitvah ni govorilo in pisalo kot marsikdaj do zdaj, kar je prav tako vplivalo na to, da je bil obisk volišč izjemno nizek.«

»Predvsem je razlog medijski molk, ki spremlja vse te volitve. Poleg tega je vloga teh svetov in predstavnikov tudi po 20 letih še vedno neprepoznavna. Navsezadnje pa gre tudi za pomanjkanje sredstev za promocijo.«

»Slovenci na Hrvaškem so na sploh zelo apolitični, kot je v svojih raziskavah ugotavljala tudi predsednica krovne organizacije Barbara Riman. Zelo težko je rojake prepričati o kandidaturi.«

»Ne samo zato, ker so apolitični, ampak tudi zato, ker vloga svetov ni prepoznavna, ostajajo nevidni.«

»Ustavni zakon o pravicah narodnih manjšin je bil sprejet s figo v žepu in tudi na pritisk mednarodne javnosti in tako je v določeni meri tudi ostalo.«

»To potem bolj pritegne mlajše in je tudi lažje ohranjati živ jezik, če se družijo med seboj.«

»Slovenska društva bi morala malo razmisliti, kako pritegniti tiste, ki še niso aktivni.«

»Prisotnost veleposlanika in urada je zelo pomembna, ker imajo Slovenci, ki živijo na Hrvaškem in niso toliko v stiku z uradom in veleposlaništvom, možnost, da se kaj pogovorijo.«

»Schengen in vstop v evroobmočje sta zagotovo napredek, seveda pa si ne delamo iluzij, da ni brez nevarnosti.«

»Prišlo je ogromno ljudi z vseh koncev Hrvaške, kar je razveseljivo. Tisto, kar me nekoliko skrbi, pa je to, da je zelo malo otrok. To je dejstvo, s katerim se moramo soočiti in iskati načine, kako pomagati društvom, da čim bolj vključujejo tudi mlajše generacije.«

»Oni so samostojna skupnost in sami vejo, kaj želijo, kaj je zanje najbolje, si pa mi kdaj kakšno zadevo morda predstavljamo drugače.«

»Podpore kontinuirano rastejo iz leta v leto. Letos smo dosegli rekordno višino. Vsa sredstva, ki pridejo iz Slovenije kot matične domovine, od tega velika večina, 90 odstotkov, prek našega urada, se bližajo številki pol milijona evrov.«

»Slovenija in Hrvaška pripadata skupni evropski zgodovini in evropski družini, skorajšnji vstop Hrvaške v schengen pa predstavlja konec hrvaškega procesa evropske integracije in nas bo še bolj zbližal, poenostavil migracije, turistično zgodbo in vsakodnevno življenje državljanov v obeh državah.«

»Vstop Hrvaške v schengen bo izbrisal tudi žico na meji, ki nas deli zdaj.«

»Predvsem smo sosedje, dva naroda, ki nikoli nista bila v vojni, kar je v Evropski uniji redkost, dva naroda, ki se razumeta, čeprav ni prevajalcev, dva naroda, ki se tudi spoštujeta. Odgovornost vseh nas, zlasti pa tistih, ki jo vodimo, je, da vedno, zlasti v teh zahtevnih časih, skrbimo za to, da dobro sosedstvo in prijateljstvo skrbno negujemo.«

»Želim si, da bi Hrvaška kmalu vstopila v schengen, da bi sprejela evro, da bi učvrstili celo vrsto dvostranskih odnosov, tudi z rešitvijo vprašanja, ki je dolgo obremenjevalo odnose do te stopnje, da so se zgodili tudi incidenti. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da se razumemo kot prijatelji, kot sosedje, kot prijatelji.«

»Imamo čudovite posameznike, ki oblikujejo delovanje slovenskih društev na način, da se pripadniki slovenske skupnosti počutimo, kot da smo doma. Razsejani po celotni Hrvaški se po najboljših močeh trudimo ohranjati jezik, kulturo in zgodovino naših prednikov, spremljati dogajanje v matični domovini ter vzdrževati stike z rojaki v Sloveniji.«

»Ta občutek negotovosti. Večinoma sem prijavljena tudi čez poletje, se mi je pa zgodilo v teh sedmih letih dvakrat, da nisem bila prijavljena. Tudi določene stvari so nedorečene in so prepuščene interpretaciji.«

»Slovenščino se na naši šoli uči tretjina vseh učencev, letos jih je 47, kar je velik uspeh. Tudi z učiteljico, ki vlaga veliko truda, smo zadovoljni, prav po njeni zaslugi so učenci vzljubili jezik. Razpis natečajev vsakih pet mesecev je tudi za nas negotovost.«

»To ni spodbudno za učiteljice, ki bodo morda, če dobijo priložnost dela v stroki, odšle in potem znova ne bodo imeli kadra.«

»Pridemo do finančne konstrukcije, ki ni sprejemljiva za te učiteljice.«

»Popis je pomemben zaradi določenih pravic. Če se bo zmanjšalo število pripadnikov slovenske narodne skupnosti, potem ne bomo več imeli določenih možnosti.«